Specifične učne težave se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju otroka/ali v težavah na kateremkoli od naslednjih področij: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija, branje, pisanje, pravopis, računanje in čustveno dozorevanje.
Specifične učne težave (SUT) tvorijo kontinuum in variirajo od lažjih, zmernih do težjih.
Učencem z lažjimi oziroma zmernimi specifičnimi učnimi težavami je šola po Zakonu o osnovni šoli dolžna prilagajati metode in oblike dela, omogočati vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Učencev s specifičnimi učnimi težavami nižje stopnje ne usmerjamo v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.
Otroci s težjimi učnimi težavami, pa spadajo v skupino otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Ti učenci so usmerjeni v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, v okviru katerega so deležni prilagoditev v organizaciji, načinu preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanju in časovni razporeditvi pouka ter dodatne strokovne pomoči (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami). Termin primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU) lahko nadomestijo tudi ožji termini, ki se pogosto uporabljajo v literaturi in praksi, kot so motnje branja, pisanja in računanja, legastenija, diskalkulija, disleksija, disortografija, disgrafija, dispraksija, motnje pozornosti in hiperaktivnost (ADHD).
Kriteriji za prepoznavanje specifičnih učnih težav:
- kriterij: neskladje med učenčevimi splošnimi intelektualnimi sposobnostmi in dejansko uspešnostjo na posameznih področjih učenja;
- kriterij: obsežne in izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu in/ali računanju, izražene do te mere, da učencu onemogočajo napredovanje pri učenju;
- kriterij: učenčeva slabša učna učinkovitost zaradi pomanjkljivih kognitivnih in metakognitivnih strategij ter motenega tempa učenja;
- kriterij: motenost enega ali več psiholoških procesov (pozornost, spomin, časovna in prostorska orientacija, percepcija…). To pomeni ugotavljanje primanjkljajev ali motenosti v predelovanju informacij, ki je posledica tega, kako možgani sprejemajo, uporabljajo, shranjujejo, prikličejo in izražajo informacije.
- kriterij: izključenost okvar čutil, motenj v duševnem razvoju, čustvenih in vedenjskih motenj, kulturne različnosti in neustreznega poučevanja kot glavnih povzročiteljev težav pri učenju.
Nekaj najpogostejših težav, ki jih starši opažajo pri svojem otroku:
- je počasen;
- manj spreten je pri risanju;
- ker mu dela težave tehnika branja, ne razume vsebine prebranega;
- misli težko zapiše z besedami;
- črke s težavo povezuje v besede;
- pri branju in pisanju dela veliko napak;
- zamenjuje črke, ki so videti podobne (npr. b-d-p);
- pri začetnem učenju branja in pisanja napreduje zelo počasi;
- ima težave pri učenju zaporedij: abecede, dni v tednu, mesecev v letu;
- ima težave pri orientaciji v času;
- težave ima s pozornostjo (vse ga zmoti, ne zapomni si podatkov);
- ima težave pri prostorski orientaciji (zgoraj-spodaj, levo-desno);
- branje in pisanje ga manj zanimata kot druge otroke, lahko ima odpor;
- težko poimenuje stvari; tisto, kar vidi, si bolje zapomni kot tisto, kar sliši.
